STRES

Stres je neizogibna posledica življenja, saj živimo v času in okolju, ki cenita ali celo poveličujeta predvsem materialne dobrine. Življenje živimo prehitro in površno. Vedno se nam mudi in prepogosto si ne vzamemo dovolj časa zase. Vrženi v vrtinec življenja, kjer nas obrača na vse strani, sploh ne opazimo ali je takšno življenje tisto pravo, kar nas osrečuje in izpolnjuje. Ko življenjski zapleti presežejo naše sposobnosti za obvladovanje okoliščin in nismo več kos vsem oviram, ki se nam postavijo na poti, se razvije stres. Vendar stres ni vedno negativen. Zmagati na tekmovanju ali dobiti službo za katero ste se potegovali je ravno tako stresno kot izgubiti tekmo ali ne dobiti službe. Biološke reakcije v organizmu, ki se ob tem sprožijo, pa so povsem drugačne. Povečan stres pomeni večjo produktivnost – a le do neke mere. In kje je naša mera, je odvisno predvsem od nas samih oziroma od vsakega posameznika.

Stres pravzaprav ni nič drugega kot reakcija organizma na dražljaje iz okolja. Je stanje napetosti organizma, v katerem se sproži obramba, pri tem pa se organizem sooči z grožnjo iz okolice. Gre za vrsto bioloških pojavov, ki pa se jih zavedamo le delno. Hans Seyle, ki je uvedel termin stresa, je stres opredelil kot program telesnega prilagajanja novim okoliščinam, odgovor na dražljaje, ki motijo osebno ravnotežje. Gre za psihosomatski mehanizem, s katerim človek reagira na napore, utrujenost, razočaranje,jezo,...

Študije Ameriškega inštituta za stres kažejo, da ima 43% vseh odraslih oseb težave z zdravjem ravno zaradi stresa ter, da so obiski pri splošnem zdravniku v 75 – 90% zaradi bolezni, ki so posledica izpostavljenosti stresu. Tu ne govorimo le o neprespanih nočeh in glavobolih ter nagnjenosti k okužbam. Stres je namreč povezan z glavnimi vzroki za smrt, vključno z rakom, boleznimi srca, pljučnimi boleznimi in samomorom.

Odziv na stres pri krajših, obvladljivih izzivih (dejavnikih stresa) omogoča ohranjanje integritete organizma (preživetje) in pomembno prispeva k njegovemu razvoju - tako se učimo, napredujemo in prilagajamo izzivom nenehno spreminjajočega se okolja.

Vendar pa enaki mehanizmi, ki nam pri soočenju z nevarnostjo omogočijo preživetje, pri kronični izpostavljenosti neobvladljivim dejavnikom stresa vodijo v bolezni. Od dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja, kronični stres značilno neugodno deluje na krvne maščobe - dviguje skupni in slabi (LDL) holesterol ter trigliceride, zvišuje neobčutljivost (rezistenco) tkiv na insulin, nihanja srednjega krvnega tlaka ter nalaganje maščevja okoli pasu (visceralna debelost – abdominalna maščoba - je močan dejavnik tveganja za bolezni srca in ožilja). Kronični stres povzroča motnje menstrualnega ciklusa in libida (potence), sindrom razdražljivega črevesja in pogostejšo zgago in ulkusno bolezen. S stresom so povezani tudi nezdravi vedenjski vzorci in razvade (alkoholizem, kajenje, basanje s hrano,...), na drugi strani pa seveda stalni stres povzroča tudi nič manj pomembne duševne težave kot so panični napadi, depresija, apatija, motnje spanja (takšen človek težko zaspi, se pogosto zbuja sredi nočni in potem dolgo ne more zaspati nazaj), razdražljivost - vzkipljivost, slabše spominske funkcije, občutek stalne izčrpanosti,...

Poleg navedenega zgoraj lahko kronični stres, z značilno podaljšanim in premočnim stresnim odzivom, poslabša ali sproži zdravstveno težavo h kateri smo nagnjeni, pa se dotlej še ni razvila (npr. astma, alergija, glavoboli, sladkorna bolezen, sindrom angine pektoris, motnje srčnega ritma itd.). Predvsem pri ženskah sorazmerno pogosto pride do t.i. nevrovegetativne distonije, ki nastane zaradi ponavljajočih se psihičnih stresorjev (žalost, strah, zaskrbljenost, jeza). Pogosti simptomi te izredno neprijetne motnje so nespečnost, notranji nemir z drhtenjem, kronična utrujenost, znojenje, slabši tek in zmanjšanje libida. Takšna oseba je nemirna, razdražljiva, črnogleda in raztresena ter pozabljiva, pogosto jo spremljajo občutki manjvrednosti, preobremenjenosti in brezizhodnosti.

Stresni sistem je zelo zapleteno mrežje živčnih in hormonskih povezav in posledice neobvladanega, kroničnega stresa se odražajo na celotnem organizmu.

Drobna razmišljanja o zdravju

Ljudje namenjamo svojemu zdravju premalo pozornosti. Ponavadi se niti ne zavedamo pomembnosti zdravja, dokler ne zbolimo. Takšna nepričakovana motnja nas ponavadi preseneti in ozlovolji, hkrati pa se nas lotijo skrbi in občutja nemoči. Ne vemo natančno, kaj je pravzaprav narobe, zakaj je do tega prišlo, kako naj se pozdravimo. Notranje delovanje telesa se nam zdi nekaj skrivnostnega, nekaj, s čimer se smejo ukvarjati in kar lahko znova spravijo v red le zdravniki.

Prepričana sem, da je marsikatero splošno prepričanje glede bolezni netočno in včasih nevarno. Večina ljudi bolezen razume kot nekakšnega zunanjega sovražnika, ki napade zdravo telo. Za bolezen ponavadi krivimo podedovane napake, smolo, včerajšnjo večerjo ali pa nekaj, kar je v zraku. Če razmišljamo na tak način, potem seveda telesnih motenj ni mogoče preprečevati. Do določene mere se sicer zavedamo, da ima tudi telo svoje potrebe in da je treba skrbeti zanj, vendar se ta skrb ponavadi znajde nekje na dnu spiska nalog, ki si jih zadajamo. Če ste tudi vi iz takšnega testa, potem najbrž bolj skrbite za svojo hišo ali avto kot pa zase.

Ljudje, ki razmišljajo na ta način, pozabljajo, da lahko sami vplivamo na svoje zdravje ali bolezen. V resnici je večina bolezni posledica cele vrste med seboj prepletenih vzorčnih dejavnikov, ki delujejo več mesecev ali let. Na človekovo dojemljivost za določeno bolezen vplivajo njegovo vedenje, občutja, stresi, odnosi z drugimi, konflikti in prepričanja. Prav vse, kar doživljamo, se odraža na našem zdravju. Če v življenju poskrbimo za tisto, na kar lahko učinkujemo, lahko tudi pošteno izboljšamo svoje počutje in svojo odpornost. Človekova sposobnost za preprečevanje in zdravljenje bolezni je dosti večja, kot nas večina misli.

Zato nihče ne bi smel biti brezbrižen do svojega zdravstvenega stanja oziroma do svojih bolezni. Kadar zbolite, morate v procesu zdravljenja dejavno sodelovati. Če ste zdravi, si morate prav vsak dan tudi prizadevati, da boste svoje zdravje tudi ohranili. Zelo pomirjujoče je sicer prepričanje, da nas bo medicinska tehnologija nazadnje osvobodila bolezni, vendar se moramo zavedati, da moderna medicina prav nikomur, ki pri zdravljenju ne sodeluje z zdravnikom, ne more povrniti zdravja. Danes sta ključ za ohranjanje zdravja in zdravljenje pogosto v rokah posameznika. Če hoče človek ostati zdrav in uiti prezgodnji smrti, nepotrebnim boleznim in trpljenju, mora spremeniti odnos do samega sebe. Bolezen  ni le telesna kriza, temveč proces, ki se prepleta s celotnim življenjem. Vsakdo je namreč kovač lastnega zdravja in čeprav morda na prvi pogled ni videti, so ljudje večinoma bolani, ker tako hočejo in so se za to odločili sami.